Janja, kjer so moje hlače?!

Intervju z najdlje aktivnim članom zbora APZ France Prešeren Kranj – Zlatkom Pavlico.

1969

Član zbora od leta

Vsem nam je prav dobro poznan – naš gromki tenorski zlatorog Zlatko Pavlica! Eno od nekoliko daljših voženj do destinacije koncerta smo, da bi ga spoznali nekoliko pobliže, izkoristili za kratek intervju, s pomočjo katerega, vam ga lahko še nekoliko bolj predstavimo.

1. Zlatko, trenutno si najstarejši član našega zbora. S tem ne želim poudariti, da si star, ampak, da se v tem zboru že najdlje udejstvuješ. Se še spomniš, kakšni so bili začetki našega APZ-ja?
V začetku to še ni bil APZ, temveč Akademski komorni zbor, nato pa smo se odločili, da se bomo preimenovali, saj je bila zasedba takratnih gimnazijcev prevelika za komorni zbor. Predvsem je zbor izhajal iz bivših gimnazijcev, ki smo po končani gimnaziji nadaljevali tudi s petjem. Takratni dirigent je bil Matevž Fabijan, ki je tedaj vodil gimnazijski zbor in pa našega.

2. V petdesetih letih se marsikaj pripeti. Kateri pripetljaj se ti je najbolj vtisnil v spomin?
Kaj pa vem, name je največji vtis naredilo nekaj zlatih medalj v Mariboru, zadnje veliko tekmovanje v Špitalu, kjer smo dosegi tretje mesto … Vse ostale obpevske dejavnosti pa so šle preprosto mimo mene, čeprav so me spremljale. Bil pa sem skozi leta močno vpet tudi v službene dejavnosti, zato se zanje nisem zmenil. Ves ta čas pa mi je bilo petje v veliko zadovoljstvo in sem se vedno lahko sprostil in užival v zborovskem petju. Celoten zbor mi je veliko pomenil. Zbor pa ni samo petje, ampak tudi druženje. Imeli smo legendarne krste v starih časih, ko smo še izvajali pevsko tekmovanje Zajcev na goljavi, ki nam je posebno ostalo v spominu. Na enem od pevskih srečanj pa se je pripetilo še nekaj, kar mi je ostalo v spominu. V Benetkah smo nastopali takrat z Garyjem Gradnom, ko se mi ni dalo iti v sobo po obleko, Janja pa mi je prinesla samo prazno torbo, zato sem takrat moral nastopiti v civilu, in sicer v trenirki! Nikoli ne bom pozabil tudi številnih pokoncertnih zabav, ki so včasih trajale tudi v jutra ali pa več dni … Ena takih zabav je bila novoletna zabava, ki smo jo praznovali kar tri dni.

3. Ali si kdaj s petjem prekinil? Zakaj?
Vmes sem s petjem dvakrat prekinil za nekaj mesecev, sicer pa sem vseh devetinštirideset let pel neprekinjeno. Enkrat sem prekinil v času služenja vojaškega roka. Tisto leto sem imel sicer nekoliko slabšo udeležbo na vajah, ne pa tudi najslabše!

4. Ali ti je kdaj zbor nudil uteho v času težkih obdobij?
Seveda, udejstvovanje v zboru mi je mnogokrat pomagalo skozi težja obdobja.

5. Kaj ti udejstvovanje v zboru pomeni, predstavlja?
Petje v zboru in zborovska glasba me je vedno navdihovala. Petje v zboru je po eni strani ena sama disciplina. Da se sploh premaknemo z neke mrtve točke, mora biti neko vodenje. Vsi v tem mozaiku moramo disciplinirano sodelovati, da je končni izdelek poslušljiv. V današnji »mobitelovski« generaciji sem prijetno presenečen, da zborovstvo še obstaja na tako visokem nivoju.

6. Ali si predstavljaš življenje brez APZ-ja?
Danes si lahko. V preteklosti pa bi težko prenesel, če ne bi pel pri zboru.

7. Kaj se ti zdi najpomembnejša stvar za uspešno delovanje zbora?
Na prvem mestu je dirigent, ker je on persona, vodilo na vseh nivojih, vsi ostali pa smo členi. Imeli smo kar veliko srečo, da smo izbirali dirigente, ki so nam bili pisani na kožo in so postali aktivni člani zbora. Poleg dirigenta, se mi vse ostalo zdi drugotnega pomena.

8. Kakšen bi bil tvoj nasvet mladim nadobudnim pevcem, ki se na novo priključujejo zboru?
Mladi si najbolj želijo, da bi se imeli fino. Ampak za to, da bi bilo fino, je treba ogromno vložiti. Na primer, med vsako pavzo se danes vsak zatopi v mobitel. Pred štiridesetimi leti pa smo fantje med pavzami hecali dekleta. Zdaj pa fant in punca sedita na klopeh, vsak s svojim mobitelom v rokah. Dobro petje ne pride samo po sebi. Treba se je prilagajati in si vzeti čas, da smo ob dobrem petju zadovoljni.

10. In nenazadnje … Ali si naposled le našel svoje hlače?
Hlače sem našel, ko smo prišli nazaj s koncerta v Benetkah v svoje sobe. Visele so v omari, skupaj s suknjičem, jaz pa sem s seboj prinesel le prazno torbo. Pa se mi je zdela torba nekoliko prelahka …