Ali kdaj premišljamo?

Ali kdaj premišljamo, kako je pravzaprav z zborom? Da je vredno in pomembno govoriti o lepem prav z glasom, s petjem, s prijatelji pevci, z odra, pripovedovati o lepoti glasbe, z njo živeti, nagovarjati in sporočati? Ne le glasbena, mnogo širša in pomembna kulturna in človeška vrednota je zbor. Posebno tak, ki živi svojo glasbo že 50 bogatih let. Je privilegij za pevce vseh generacij in vztrajnosti, za širši svet glasbe, za svet okrog njih. Privilegij za nas, ki smo bili z njim kot dirigenti, ga skrbno krmarili, mu s previdno radovednostjo iskali pot v drugačno in novo, ne takoj utemeljeno, sprejeto ali potrjeno, se odzivali na možnosti in izzive časa ter predvsem vpraševali glasbo, kaj želi od nas, skupaj s pevci začutili njeno moč v napeti tišini pred prvim akordom, jo začutili in zaslišali v slehernem ubranem sozvočju, ji previdno in pozorno sledili, ko nam je govorila in nas povezovala.

Glasba nam je obilno vračala, petnajst posebnih in bogatih let, nič manj ob mnogih dragocenih kasnejših skupnih srečanjih z njo. Še nam vrača, do danes, še vedno navdihuje in izpolnjuje. Le zaslišati jo moramo, kaj nas vprašuje, kaj nam ima povedati. Saj jo bo slišala tudi prihajajoča generacija, pevcev in njihovih vodij?

Tomaž Faganel, 1981-1991 in 1996-2000